Vprašaj filozofa! – vi sprašujete, filozofi odgovarjajo
Vprašanje:
Kot nekdo, ki je klinično depresiven, se pogosto sprašujem: ali je s filozofskega vidika narobe, če poskušamo depresijo zdraviti? Ljudje so depresivni z nekim razlogom, verjetno zato, ker je življenje, ko se mu enkrat posvetiš, prekleto depresivno. Zdi se mi, da je depresija v veliko primerih logičen odziv na stanje na planetu, kar je samo po sebi precej depresivna misel. Kljub vojnam, boleznim, genocidom, revščini in na videz nešteto drugim razlogom za depresijo, jo ljudje obravnavajo kot bolezen, čeprav se zdi bolj kot popolnoma sprejemljiv odziv na človeško stanje. Obravnavanje depresije na tak način se mi zdi kot precej neprefinjen način zavajanja ljudi, da bi verjeli, da bo vse v redu, med tem ko je realnost v resnici drugačna. Kaj menite o tem?
17. november 2009
Odgovarja Mitch Green
Hvala za vaše vprašanje. Menim, da se upravičeno sprašujete ali je zdravljenje depresije vedno upravičeno. Konec koncev je to, da nas včasih kakšna stvar vznemiri, ustrezna reakcija. Na primer, ne zdi se nam potrebno, da bi morali »zdraviti« žalost ob smrti ljubljene osebe. Po drugi strani pa, čeprav se zdi v takšnih situacijah do določene mere upravičena in primerna, pa bi lahko kdo trdil, da lahko tudi v žalosti gremo predaleč. Če bi imel prijatelja, ki bi ob izgubi ljubljene osebe globoko in dalj časa žaloval, bi mogoče začel razmišljati, na kakšne načine bi mu lahko pomagal. Podobno, čeprav je mogoče biti povsem upravičeno depresiven zaradi stanja v svetu, nisem prepričan, da je klinična depresija *edini* ustrezen odziv na takšno stanje. Iz več razlogov. Prvič, obstaja veliko stvari nad katerimi se lahko navdušujemo, na primer: čudovit sončni vzhod, vonj borovega gozda, da lahko popolnoma zaupaš drugi osebi, najljubše umetniško delo. Drugič, še en ustrezen odziv na depresivne stvari v svetu je, da poskušamo narediti nekaj, kar bi ga lahko, čeprav samo malo, spremenilo. Zelo depresivno je denimo koliko revščine in lakote je v moji skupnosti. Moj odziv je, da delam v lokalni banki hrane, da bi tako stvari spremenil malo na bolje. Ne trdim, da je to *edini* primeren odziv, a se mi zdi, da je to lahko *eden* od ustreznih odzivov. Upoštevajte tudi, da bi zelo težko pomagal svoji skupnosti, če bi bil klinično depresiven.
Dovolite mi poudariti, da nikakor ne mislim, da je klinična depresija nekaj, kar se lahko preprosto odločimo premagati. Premagati klinično depresijo zagotovo traja dlje časa in zahteva veliko truda. Menim, da je depresija, kot jo doživljate vi, samo eden od ustreznih odziv na stanje v svetu. Obstajajo pa tudi drugi, ki jih je treba upoštevati. Te lahko vzamemo resno, ne da bi morali zapasti poenostavljeni predstavi, v kateri je vsaka depresija nekaj, kar je treba »zdraviti« ali, kot ste zapisali vi, v kateri je »vse v redu«. Resno dvomim, da bo kdaj vse v redu, vendar to ne pomeni, da se ne želim boriti naprej.
18. november 2009
Mitch Green je filozofijo študiral na U.C. Berkeley, Oxfordu in univerzi v Pittsburghu, kjer je tudi doktoriral. Trenutno je profesor filozofije na Univerzi v Connecticutu. Njegova glavna področja raziskovanja so filozofija jezika, estetika in filozofija uma. Njegov splošni uvod v filozofijo, z naslovom »Engaging Philosophy« (Privlačna filozofija), je leta 2006 izdala založba Hackett Publishing Company. Knjigo »Self-Expression« (Samo-izražanje, 2007), kot tudi zbirko esejev, »Moore’s Paradox« (Moorov paradoks), ki jo je uredil skupaj z Johnom Williamsom, pa je izdal pri Oxford University Press.
Odgovarja Jonathan Westphal
Depresijo so včasih ločevali na endogeno (»ki izvira od znotraj«) in reaktivno. Takšna delitev depresije je očitno imela smisel, a nedavno so predlagali drugačno delitev. Novejši način razlikuje med primeri, v katerih je depresija prisotna kot zdravstveno stanje s telesnimi nevrofiziološkimi vzroki in primeri, v katerih so prisotni samo simptomi depresije, ki so brez ustreznih nevrofizioloških vzrokov. Simptomi lahko nastanejo zaradi nekaterih okoljskih vzrokov, depresivnega dogodka, osebne izgube ali kakšne ovire v življenju, brez izrazitih in trajajočih biokemičnih sprememb v možganih, ki so domnevo povezane z zdravstvenim stanjem. Bistvena razlika med obema vrstama stanja je ta, da spremembe v okolju običajno ne vplivajo na naše zdravstveno stanje. To so lahko celo temeljne značilnosti stanja, kot tudi običajne stvari, ki jih zdravniki iščejo, kot je na primer nesposobnost koncentracije, spremembe prehranjevalnih navad, motnje spanja in tako naprej (žalost je morda lahko tako močna, da se razvije v resno depresijo).
Vprašanje ali osebo zdraviti z zdravili, mora temeljiti na tem razlikovanju ali čemu podobnem. Če je stanje tako resno, da ovira srečno in zadovoljno življenje, ki bi ga lahko drugače upravičeno pričakovali, potem bi morali začeti razmišljati o zdravljenju depresije z zdravili. Če opazimo, da se prijatelj ali družinski član sooča s temo in nevarnostjo hude depresije, bomo želeli narediti vse, kar je v naši moči; in tudi dolžni smo pomagati, še zlasti, če delujemo v zdravstvu.
Mimogrede, obstaja tudi nekaj zanimivih empiričnih dokazov, da lahko ljudje, ki trpijo za depresijo, pravilneje kot ljudje brez tega stanja presojajo situacije z možnimi negativnimi posledicami. S tega vidika se morda lahko zdi, da je depresija posledica bolj natančne percepcije! Po drugi strani pa depresija povzroča nepravilno in zmotno negativno branje obrazne mimike.
Situacija v svetu je skrb vzbujajoča. Toda če je nekdo res depresiven, ne more delati, ne primerno spati, ne more oblikovati idej ali se koncentrirati, potem je to morda povezano z biološkim problemom. Z zdravili to zelo jasno in opazno stanje z vsemi njegovimi mukami izgine. Bila bi ukana in zapletena filozofska podmena, če bi zdravljenje odstranilo samo zaznavanje in presojanje razmer v svetu. A te dejansko morda niso vzrok za stisko, čeprav se lahko zdi, da so. Situacija je pravzaprav ta, da lahko ustrezno zdravljenje prepreči nepomembne in nepotrebne stiske in celo omogoči, da na osnovi pogleda, ki ga imamo na svet, ustrezno delujemo.
20. november 2009
Delo Jonathana Westphala poteka na presečišču vprašanj filozofije uma in metafizike, še posebej filozofije barv. Prav tako ga zanima filozofija časa, na področju zgodovine filozofije pa je delal na Leibnizu. Kot štipendist je delal na Inštitutu za statistiko in znanstveno teorijo Univerze v Münchnu, kot profesor filozofije pa deluje na državni univerzi Idaho. Jonathanove publikacije vključujejo knjigo iz leta 1991 z naslovom »Color: A Philosophical Introduction« (Barva: filozofski uvod).
Kategorije: etika, medicina, um
Prevedla Karmen Florjanič